Zelenica-zimski tečaj PZS

V četrtek zvečer na »ferajnu.« Tomi: »A gre kdo na zimski tečaj na Zelenico, ki ga prireja PZ Slovenije?« Robert:  »Ja, jaz bi šel. Pa daj Tevž ti še pridi zraven, da ne bom šel sam.«  Tevž: »Ej,  jaz žal ne morem, žal.« Robert:  »Pa dobro, te pa grem sam.« In odločitev je padla…

Kot bi mignil smo dobili navodila, da se dobimo 23 – ega marca pri Tinčkovi koči ob 17 uri. Ob prihodu inštruktorjev, smo se skupaj napotili proti domu na Zelenici, kjer smo skupaj preživeli nore dni. Zvečer smo imeli spoznavni večer. Imena smo ponovili vsaj petkrat, da smo si jih »lažje« zapomnili. Po obilnem zajtrku,  smo se odpravili na skupno turo na Vrtačo.  Pred vzponom smo imeli spoznavno jutro z žolno, da smo videli kako naše napravice delujejo. Nato smo vadili hojo z derezami in ustavljanje s cepinom. Po neštetih simuliranih padcih,  smo se le odpravili na vrh Vrtače. Ob težkih nahrbtnikih, neznanski vročini in glasnem sopihanju se  vprašaš: »Ej,  a misliš, da bomo vsak dan tak hodili, zgorel bom, p…., če je tak vroče. Pa zakaj gremo tak hitro, …« In naenkrat dvigneš glavo gor in se zaveš, da si na vrhu. »Vau, poglej te razglede, pa to je naravnost čudovito.«  Zvečer je sledilo predavanje, po njem smo se razdelili v naveze, v katerih smo ostali skupaj do konca tečaja. V navezi sem bil skupaj z inštruktorjem Mihom Habjanom, Boštjanom Mikužom ter Lauro Dovč. V petek smo se z našo navezo odpravili proti Begunjščici, kjer smo šli plezat Direktno grapo in varianto Borove. Naša naveza se je razdelila v »podnaveze.« Z Boštjanom Mikužom sva tvorila eno navezo, Laura in Miha pa svojo. Ob vstopu v grapo smo ugotovili, da so bile razmere idealne, saj je bil sneg pravi  za »pikanje.«  Cilj vseh navez je bil, da smo plezali samostojno pod budnim očesom inštruktorjev. Delali smo sidrišča v snegu ter skali. Ter tu in tam izgubili kakšen odvečen klin. Ko smo sestopili v dolini smo imeli delavnice, kjer smo delali sidrišča v snegu, varovanje prvega, drugega, iskanje žoln, ustavljanje s cepinom. Po opravljenih vajah pa je sledil boljši del dneva,  kosilo in večerja. Po ogledu filmčkov Slovenske  vojske,  smo že načrtovali turo za naslednji dan. Po končani analizi del in partiji »šnopsa«  smo počasi utonili v spanec. Ob sončnem sobotnem jutru, smo se  odpravili na naslednjo turo, ki nam je postregla z zanimivimi sklanimi skoki v sami smeri.  Tokrat je bil sestop bolj zanimiv,  saj smo prečili greben in ob sestopu vadili »vožnjo« po riti. Takoj so sledile delavnice,  v katerih smo ponavljali vaje iz prejšnjih dni in še dodali snežni prerez. Zvečer,  je sledila analiza in nora čaga, ki se je  ob prepevanju pesmi  in različnih igrah končala v jutranjih urah. V nedeljo je ob slabem vremenu sledil sestop v dolino,  zadnja kava ter slovo od prijateljev. Polni čudovitih vtisov,  smo se odpeljali proti domu in si z Markom, Tadejem ter Nino prisegli, da to ni bilo naše zadnje skupno druženje.  Robert Krapše   Nekaj slik je v

Galerija