Bili smo v Paklenici

Ali kako je letošnjo Paklenico doživljala naša nova tečajnica Monika Retuznik.

 Med prvomajskimi prazniki sem se z Alpinističnim klubom Slov. Bistrica udeležila  pomladnega tabora v Paklenici. Za tečajnike naj bi bil obvezen, a bili sva le midve s Petro, če ne štejem tudi Gogija in Ursule, ki sta uradno še tečajnika, sicer pa plezata že malo dlje in tudi bolje in imata drugačen status, več znanja in izkušenj. Tisti najbolj zagnani so šli dol že v petek oz. v soboto, ostali smo se jim pridružili v ponedeljek in večinoma ostali do četrtka. Teh nekaj dni, pa taka sprememba. Vse, kar smo počeli, je bilo tako neobičajno in enkratno. Prav vse čisto drugače kot doma. Plezanje, naveze, druženje, ponočevanje, pivo ... Tega mi pač manjka. Zanimivo je tudi to, da nisem gojila nobenih pričakovanj do Paklenice. Strah me je bilo, da bodo smeri prehude. Vendar zdaj  vidim, da bi lahko bile celo malo težje, da bi lahko rekla, da je šlo za  izziv.V Slovenski Bistrici sva pobrali Tomija, in po dobrih štirih urah smo prispeli do apartmaja. Napovedovali so gnečo in kaos, vse polno za te praznike. A če si gledal ulice, so bile skoraj opustošene, morje mirno in še brez kopalcev. Celo sobo smo uspeli dobiti, ne da bi prej rezervirali. Mirno okolje, borovci, prijazna lastnica z velikimi podočnjaki, že nastanjene družine naših plezalcev v apartmajih, njihovi otroci in celo dva psa.Čez dve uri smo v isti zasedbi, kot smo se pripeljali, šli plezat. Gredoč po kanjonu navzgor smo srečevali znane obraze. Še celo jaz, ki sem tečajnica, sem tu in tam koga poznala. Kot da hodimo po domači vasi. Povsod naši, kje v smereh ali pa so pohajali po kanjonu. Tako smo mimogrede prišli na izhodišče Severnega rebra. En raztežaj smo preplezali nenavezani, saj je bilo nekaj zajl in se je dalo. Tomi je določil, da ga bo Petra varovala, da bom jaz plezala druga, Petra pa tretja. Plezanje je šlo gladko. Seveda. Ta smer  je tako lahka, da lažja ne more biti. Meni je bila všeč zaradi grebena. Osredotočila sem se na štant: kje so vrvi, kakšni so vozli. Teh stvari se bojim in bi potrebovala angela varuha, ko bom sama, da bi mi prišepnil: Zdaj naredi to, no, tako, zdaj pa to ... Opazovala sem, kako je narejen. Taka znanstvena fantastika pa spet ni. A vedno je kaj, česar ne vem. Vedno je kakšen nov vozel. Kakšna nova fora. Vedno nam rečejo: No, tega vam za zdaj še ni treba vedeti ... Dvakrat ni bilo nekaj enako. Naveza, način varovanja, oprema, da ne govorim o okoliščinah, ki so vsakič drugačne. No, če pomislim, mi je to všeč. Lahko se vedno znajdeš in narediš stvar na drugačen način. Če znaš. Zaenkrat mi tega ni treba znati. Petri je v drugem štantu odletel reverso. Tonk tonk tonk, pa je šlo trideset evrov po skalah. Hoteli smo se že sprijazniti, češ, tako je to, kaj zdaj moremo, a nazadnje Tomiju ni dalo miru in se je spustil dol po strmini, navezan na vrvi in medve sva gledali dol in ugibali, če ga bo našel. Zgledalo je, kot da  na morskem dnu nabira školjke. Ko se je vrnil, je poleg izgubljenega reversa v rokah držal tudi matičarja in varovalno ploščico. A kaj, ko imamo vse to lahko le za okras, ker ni več primerno za varovanje. Na pred-zadnjem štantu sem Tomiju skoraj izgubila plezalko. Nekako so nama stvari uhajale iz rok. Svetoval mi je, da naj njegovo opremo raje pustim pri miru, da bo že sam. Potem smo prišli na vrh. Zdelo se mi je, da hitro. Smer ima 170 metrov. To je dobro za moralo. Za nagrado sva dobili še en udarec po riti, kot da že krst ni bil dovolj. A ker ima Tomi mehko srce, batine niso bile prehude. Včasih sem v gore hodila tudi iz trme, kljubovanja, ihte, tekmovalnosti, dokazovanja sebi in drugim. Svojega takratnega fanta sem spravljala ob pamet. On je vse načrtoval, izračunal in izmeril, jaz pa sem vse počela po trenutnem navdihu. Obtožil me je, da sem neodgovorna, a te njegove obtožbe so v meni zbudile ravno nasprotno. Kasneje sem hotela preizkusiti, če sem res taka. Spoznala sem, da je vse odvisno od ljudi.  Od tega, s kom si. Nekomu se zdiš otročji in neodgovoren, drugi bo isto lastnost pri tebi cenil. Vedno se mi je zdelo, da so gore lahko velik pokazatelj, iz kakšnega testa si. Tam se pokaže marsikaj. Vse, kar je bilo prej skrito, pride na dan. Zdi se mi, da te lastnosti še vedno ždijo nekje v meni. A zdaj sem za spoznanje pametnejša. Plezati sem si želela že leta prej. Pa mi  ni bilo dano. Pozabila sem že na to svojo željo, zakopala sem jo med spomine, ko se je naposled vendarle zgodilo, da sem začela plezati. Na to me je napeljala Petra. In za to se je čutila strašno odgovorno, da me ni zavedla na kriva pota. Pomirila sem jo, da me gotovo ne bi mogla prepričati, če se jaz sama ne bi čutila poklicana za to.  Najprej sva plezali kot športni plezalki. Nato je izvedela za alpinistično šolo v Slovenski Bistrici. Zelo sem oklevala, kljub želji iz preteklosti. Zdelo se mi je, da je za to že prepozno. Potem sem se odločila samo zato, ker nisem mogla reči tej priložnosti ne. Baje se človeku uresniči tisto, kar si res želi. Tudi, če za to ne stori nič. Če si prizadeva, se zgodi hitreje, če pa le  čaka, pa traja malo dlje. Saj tudi zdaj ne vem, kaj bo. Z eno nogo sem notri. Zelo dobro se počutim v svoji koži, kadar skupaj plezamo. Vsakič si moram priznati, da je to tisto pravo. Če me ne bo slučajno kaj  zmotilo, potem bom plezala še naprej. Gredoč po kanjonu dol smo srečali Janjo in Dunjo. Petra si je želela plezanja. Naprej je preplezala smer Čuja ti si bog i batina. Občudujem njeno nenehno željo po plezanju. Nikoli ne odneha. Plezanja ji nikoli ni dovolj in zaboga, pri tem se nikoli ne utrudi.  Zvečer ob osmih smo hiteli na sestanek. Predstavljala sem si nekaj zelo uradnega. A to je bilo le druženje ob pivu in sestavljanje plezalskih navez za naslednji dan. Treba je bilo predebatirati, kdo je lezel katero smer, kako je šlo in kakšni so načrti za naslednji dan. Na začetku tega nisem mogla razumeti. Zakaj za vraga je  to tako pomembno? A zdaj opažam, da tudi meni postaja to vse bolj običajno, tudi mene začenja zanimati, kdo je kaj preplezal in kam gre. Ko so na sestankih ob četrtkih poročali, kje so bili in kam gredo, sem se čudila. Kako zmorejo in kako se jim za vraga ljubi vsak vikend iti na turo. In to pozimi. Ne, ni mi šlo v glavo. Zdaj prihaja poletje in je čisto drugače. Ne potrebuješ hude opreme, volje tudi ne, vreme te samo vabi ven. Kar sam od sebe se odpraviš, brez opogumljanja. Na tistih prvih sestankih mi je bilo vse čudno. In pri Sabini. Sama sem kar redno začela zahajati z njimi v to gostilno. Sprva so se precej šalili na moj račun. Nisem vedela, kaj je res in kaj ne. Vsa ta namigovanja so v meni budila nezaupanje: Kaj pa zdaj to pomeni? Ali mislijo resno? Zakaj me jezijo? To je pa že od sile! Vendar pa sem opazila, da so večinoma nehali, še posebej tisti, s katerimi smo skupaj plezali. Tako jaz, kot oni, smo se morali privaditi eden drugega. Zjutraj smo se Viki, Igor, Striko, Luka, Petra in jaz podali proti Danaji. Spodaj sem se najedla oreščkov v primeru lakote. Ker nikoli ne veš. Plezanje je šlo gladko, le drugi raztežaj je bil težji. Na vrhu bi skoraj dobila krila in poletela, a so mi pristrigli peruti in me vklenili z bičevim vozlom. Res lepa panorama na vse strani. Stene. In to poštene stene. Težke. Ravne in gladke. Povsod plezalci. In kje bi lahko bili naši? Z očmi smo iskali Gogija in Tomija. Z rokami smo kazali: Tamle sta, ne tamle. Vsakič se nekaj ni ujemalo. Enkrat čelada, drugič hlače. Odtrgali smo oči od sten  in na vrsti je bilo abzajlanje. Nisem ga še vzljubila. To pa zato, ker se vedno nekaj zaplete. Potem smo hiteli proti Aigorju. Prečili smo potok in hop do začetka smeri. Sonce je tako pripekalo, da je kar puhtelo iz razpok v kamenju. Vsak čas bi lahko ven prilezla kaka kača. Prejšnji dan so pripovedovali, da so jih videli, kakšne barve so bile in kakšne vzorce so imele in okoli mize so krožile njihove slike.  Smer je bila zelo lepa in nobene kače ni bilo. Igor, ki je bil spredaj, nas je posvaril, naj se ne dotikamo sive rože z debelimi listi in rumenimi cvetovi. Dodal je še, da po rožah dobiš mehurje. Tega opozorila nisem jemala zares. En majceni listek sem odtrgala. In glej, doma sem dobila mehurje in sem se spraševala, le od kod sem to dobila in spomin je začel delovati in posvetilo se mi je v glavi. Približeval se nam je črn oblak in ni bilo treba dvakrat pomisliti, kaj bo iz njega priteklo, ko smo res doživeli ploho in to ravno sredi smeri. In spet smo se abzajlali. Petra in Igor, ki sta plezala sosednjo smer, sta bila nekaj metrov od nas. Igorju smo zavihteli vrv, nekako je prišel do nas in nato še Petra. Dež ni nehal padati, na koncu se je izkazalo, da nismo tako hudo mokri, saj je zadaj že posijalo sonce in nas skoraj posušilo. In pot nas je spet vodila k Dinku. Tokrat je bilo še posebej polno plezalcev. Mize so se kar šibile ob piva. Zato sem tudi jaz popila enega in čisto se mi je zrolalo, kmalu mi je postalo prenaporno slediti njihovim pogovorom. Prespala sem nekaj kitic in potem je bila glava spet kolikor toliko. S Petro sva se lahko odpravili v trgovino. Oh, če bi vedeli, da se tu lahko kuha, potem bi s sabo seveda prinesli hrano. Začimbe, olje, vse ... In bi lahko kaj zaresnega skuhali.  Tako pa sva iskali za silo nekaj v bolj tako - tako opremljeni trgovinici. Janja nama je dovolila, da kuhava pri njej. Tudi ona je nameravala nekaj pripraviti še za Ursulo in Gogija. Odločili smo se, da skupaj naredimo špagete  in vsak je dodal svojo začimbo in nastala je jed. Dobro smo se najedli. Zvečer smo se ponovno dobili na sestanku. Pogovori so se spet sukali okoli smeri za naslednji dan. S Tomijem sva bila dogovorjena, da greva plezat Celjski stup. Ponoči je zelo pihalo in nekajkrat sem stekla na balkon in založila stol, da niso vrata ropotala. Zjutraj smo bili malo "zbegani". Marjeta je klicala, da je nad kanjonom vse črno oblakov in da piha. S Tomijem sva zato šla plezat Fleks in Reks. Res lepa smer. Kmalu sva bila na vrhu. Videla sem v sosednjo steno Petro in ostale, vsi so bili v termoflisu in vetrovki, jaz pa kar v kratkih rokavih. Nikakor me ni hotelo zebsti, celo vroče mi je bilo. Tomi je rekel, da sem edina ženska, ki je v takih razmerah ne zebe. V zelo kratkem času sem na svoj račun slišala od več ljudi o tem, da se preveč pritožujem, da vse prevečkrat rečem, da ne morem, a bi še kako lahko, če bi se resno spravila zraven, da tožim, da sem lačna in žejna, v resnici pa sem razvajena. A da sem jih tudi presenetila. Zamislila sem se nad tem: Ali imajo prav? Ljudje me jemljejo dobesedno, ko kaj rečem. Včasih rečem nekaj, mislim pa nekaj drugega. Včasih tudi pretiravam. Res bi se bilo bolje ugrizniti v jezik. Ni prijetno, če te ljudje pogruntajo. Bolje je, če so nad tabo presenečeni.V sredo so naši večinoma odšli domov. Bil je čisto drugačen večer. Ni bilo sestanka in bili smo kot izgubljene ovce. Bilo je nekam prazno in tiho. Prav tako je bilo jutro. Viki in Igor sta šla plezat. Ostali so spali. Ni mi bilo treba  vstati zgodaj, a kot da mi nekaj manjka. Nič. S Petro sva spakirali. Lastnica apartmaja nama je dala vizitko in se priporočila za naprej. Zato, ker so njeni veceji  boljši od drugih. Odpeljali sva se domov. Pred potovanjem sem imela polno glavo skrbi. Doma sem se trudila, da bi se znova spomnila  svojih problemov od prej. Ker čas vse postavi na svoje mesto, sem čez nekaj dni spet pristala na trdnih tleh.  varovališče Varovalni pripomoček Vponka z matico Bičev vozel se uporablja za vpenjanje plezalca v varovališče Spust ob vrvi Znana plezalne gostilna pred kanjonom Velike Paklenice