Pretekli konec tedna smo se, eni zeleni, drugi pa stari lisjaki, podali na Klemenčo jamo.
Tisti, ki so se tja odpravili že v petek, so po pripovedkah osebja na domu postavili nočno stražo, ki smo se ji tisti, ki smo na kočo prilezli šele v soboto zjutraj, komaj izmuznili.Vreme ni izgledalo pretirano obetavno, zato smo po jutranji kavi v nahrbtnike natovorili anorake ter jo mahnili v smeri Krofičke – Andreja, Napi, Igor in Viki so se podali v Taubijevo smer, kjer jim je uspešen vzpon preprečila mokra skala in prevelike razdalje med svedrovci. Podobnih težav pa ne bo imel tisti, ki se bo po poteh Tomaža in Zumbe podal v neznano smer v zahodnem delu Krofičke, kjer sta fanta za prihodnje rodove baje pustila kar nekaj kosov železja.Malo manj ambiciozni (in naši vodiči) smo skupinsko (naveze Tomi A.-Tomi Š., Tevža-Gapi, Janja-Floko in midva z Gogijem) preplezali Zvitorepsona, ki nas je (ali pa vsaj tisti pripravniški del vlakca) navdušil z zanimivo plezarijo, lepo in ne preveč mokro skalo, nekaj čudovitimi »skalnimi« raztežaji ter enim bolj »zeliščnim« (borovci!). Seveda na izstopu še nismo bili siti pustolovščin, zato smo se pustili oprati opoldanski nevihti, naredili terensko vajo abzajla in »izgubili« pa tudi ponovno našli Janjino majico.Potem ko smo se, niti ne pretirano utrujeni, vsi spet zbrali na koči, so se nemirne duše zagnale še v pobočje za kočo ter vanj skopale kanal, katerega funkcije s svojim pomanjkljivim tehničnim znanjem ne znam razložiti. Naj bo dovolj, če rečem, da je za »home-made« klimo, ki je bo v vročih poletnih dneh vesel še marsikateri planinec, sprehajalec in alpinist.Ko se nam je v sobotnem popoldnevu pridružilo še nekaj prijateljev iz doline, je bilo vzdušje kar pravo za prvo (ali drugo?) pivo, in nato smo tak zmeren tempo držali tja v noč, kot bi slutili, da nas bo naslednji dan mokro jutro gnalo samo še navzdol.Jure Ozimič
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus
