V sredo 28.6.2023 smo se Gorazd Pipenbaher, Rok Pečolar, Žan Keršič (AKA Jouža) ter jaz, Žan Janežič, odpravili v Dolomite. Ideja o petdnevnem izletu se je porodila par tednov prej, saj sta Rok in Žan imela željo po alpinističnih smereh na kline. Na tedenskem sestanku dva tedna prej sem ujel njihov pogovor in se takoj ponudil za četrtega člana odprave. Tako je bilo dorečeno, da bomo od srede 28.6. do nedelje 2.7. preživljali naše dni v skali ter noči v zavetju šotorov.
Odprava se je uradno pričela malo pred osmo uro in je naletela na težave, še preden so me pobrali. Imeli smo namreč toliko prtljage, da Rokov strešni kovček ni zdržal pritiska in je preprosto počil. Po hitrem in učinkovitem čaranju z gurtnami smo bili na cesti in 471 km od cilja. Celo pot tja smo brali in se pogovarjali o smereh, ki nas čakajo. V kamp smo prispeli okoli štirih in se takoj zakadili proti skali. Stena, ki si deli ime z našim kampom Sass Dlacia, je čudovita: 120 metrov visoka in sestavljena iz rumene in črne skale, v kateri je ogromno smeri. Gogi je med njimi modro izbral smer Luna Piena 6b. V smer smo se napotili v dveh navezah, v prvi sva bila Gogi in jaz, v drugi pa Rok in Žan. Smer je dobro opremljena, z enostavnimi a tehničnimi gibi, posebej lep je zadnji raztežaj 6a+, ki poteka preko manjše strehe. Plezanje je seveda potekalo v stilu "cug-cug". Sestop s smeri je z abzajlom po smeri, zato sva na vrhu najprej čakala, da prispe še druga naveza. Zaradi neudobnega štanta sva se hitro odločila, da se jima bova spustila nad glavo, saj je bil spodnji štant veliko bolj primeren za štiri osebe. Vsi štirje smo se spuščali po smeri na isti vrvi, ko sem se jaz spustil prvi, pa sem zgrešil štant, ki je bil skrit za robom. Tako sem bil primoran postaviti štant na že obstoječe kline in počakati, da so spustili še ostali. Z usmerjanjem od spodaj so uspeli najti zgrešen štant in prav kmalu sem se spet spuščal proti tlom. Ob prihodu nazaj v kamp smo postavili šotor in hitro zaključili prvi dan, polni energije in v pričakovanju prihajajočih vzponov.
V četrtek smo se zbudili že ob rani četrti uri pri svežih štirih stopinjah in pol. V planu je bila smer po prvem stebru Tofane di Rozes, ki sta jo že davnega leta 1946 preplezala italijanska alpinista Ugo Pompanin in Albino Alverà, katerih priimki sedaj zaznamujejo to smer. Vleče se dobrih 14 raztežajev in skupno nanese kar 450 metrov plezarije. Ker je smer alpinistična in ne navrtana, kot sem navajen sam, je vajeti prevzel Gogi in vseh 14 raztežajev odplezal v vodstvu. S plezanjem sva pričela ob 7:15, kmalu za nama pa sta se odpravila v smer tudi Rok in Žan, ki je v tem trenutku dobil ljubkovalni vzdevek Jouža, da pri plezanju ne bi bilo zmede z imeni. Izkušnja plezati prvo pravo alpinistično smer je bila resnično izjemna, z udobnimi štanti, dobrimi grifi in enostavnimi, a vseeno izrazito plezalnimi gibi, kakor se tudi spodobi za oceno V+. Vsak cug sem občudoval, kako je Gogi solidno nameščal metulje ter kako suvereno je odplezal smer, brez najmanjšega kančka strahu. Na vrh smeri sva priplezala okoli 13ih, Rok in Jouža pa slabo uro za nama. Sledil je sestop po dokaj ozki poti ter čez nekaj zaplat snega. Nato smo prišli do melišča, nad katerim pa so bili moji kolegi zelo razočarani; hitro so mi razložili, kako prijetno se je spuščati po (dobrem) melišču in takoj sem razumel, za kaj se gre. Melišče je bilo polno velikega kamenja in trdo potolčeno, na določenih mestih je spominjalo na beton. Ob prihodu v kamp smo prižgali kuhalno ploščo in si privoščili špagete bolonez.
V petek je bila vremenska napoved slaba, zato smo ponovno sklenili, da vstanemo zgodaj (6:00, 12°C) in se odpravimo na prelaz Passo Falzarego oz. v steno Picollo Lagazuoi, kjer so krajše smeri s še krajšim dostopom. Z Gogijem sva se podala v navrtano smeri Odio la guerra 6c (sektor Seillbahn oz. Funivia), Rok in Jouža pa sta odšla v desni del stene (sektor Cengia Martini Band), kjer sta splezala smer Via Cengia Martini (ocena V). Breg, po katerem smo lezli, je prepreden z rovi, ki so nastali med prvo svetovno vojno. Med plezanjem čudovite smeri naju je konstantno spremljal oblak, ki se je med Gogijevim plezanjem spustil in objel steno, med mojim pa dvignil in mi pustil par žarkov sončka. Ko sva prišla do detajla smeri, sva na udobnem štantu našla tudi tulec metka, ves zelen zaradi vplivov časa in vremena. Čeprav bi bil legendaren spominek, sva se odločila, da ga pustiva, da si še drugi plezalci za nama lahko ogledajo ta zgodovinski artefakt. Najtežji raztežaj je bil konstanten in platkast in je zahteval mirno in elegantno stopanje. Na vrh smeri sva priplezala okoli 11:20 in se napotila skozi rove nazaj na prelaz. Na sestopu naju je pozdravil še dež, na katerega sva bila pripravljena s pončom in goretex vetrovko. Na prelazu sva našla Roka in Žana, ki sta svojo smer preplezala že veliko prej. Odpravili smo se nazaj v tabor, kjer smo si spekli čevapčiče in se pogovarjali, kaj bi počeli s preostankom dneva. Z nepogrešljivimi knjigami v rokah smo se odločili, da je dobra ideja frikanje v plezališču Sass Dlacia, dokler še vreme zdrži. To smo tudi storili in odplezali par lahkih smeri v enem od bližjih sektorjev, dokler nas ni pregnal dež.
Za soboto je bila napoved za cel dan slaba, zato se nam ni mudilo vstali. Ob 7:30 smo se pogovarjali o predlogih, kako bi izkoristili dan, in se odločili za izlet v Campitello di Fassa, kjer je manjši plezalni center Adel (cca. 800m2 stene), a žal se nihče ni spomnil na čas odpiranja in smo prišli ravno v času "Sieste". Tako smo si na hitro ogledali zelo prazen festival piva in se odločili, da se odpravimo v sosednjo restavracijo nekaj prigriznit. Pojedli smo ravno pravi čas, da se je center odprl, in zagnali smo se v balvane. Za piko na i sva z Rokom sprobala še nekaj smeri na štrik.
V nedeljo smo morali ponovno hitro vstati, saj je mimo kampa potekala kolesarska dirka, zaradi katere so bile ceste cel dopoldan zaprte. Zbudili smo se ob 5:30, pri osmih stopinjah smo hitro pospravili šotore ter krenili na prelaz Passo Giau oziroma po naše "Džao". Parkirali smo nedaleč od prelaza, tam smo zajtrkovali ter popili kavo in se odpravili na enourni dostop mimo pašnikov do Lastoni di Formin, kjer sva z Gogijem plezala nasvedrano smer Love my dogs oziroma po italijansko El me Gato. Vem kaj mislite, jaz sem bil tudi zmeden. Smer ima oceno 6c+ in je sestavljena iz osmih raztežajev, eden od njih je 6c, dva pa 6c+. Žrebala sva, kdo gre prvi, in odločeno je bilo, da grem jaz. Prvi raztežaj sem lahkotno zlezel, drugi raztežaj je Gogi vodil v prvi 6c+, katerega sva oba preplezala. Plezarija je bila zelo tehnična z majhnimi oprimki in delikatnim stopanjem, nato sem sledil jaz v 6c in hitro sem ugotovil, da se na štantu nisem zadosti spočil in obvisel sem v štriku. Sedaj je napočila trema pred smerjo, kjer nisem več toliko užival in zato sem vsak raztežaj grše stopal in se vlekel na roke. Pri predzadnjem raztežaju sem bil ponovno na vrsti, da zarinem v vodstvu v 6c+. Plezarija mi nekako ni ležala, bili so dolgi gibi in kjer bi lahko stopil, sem krampal s stopali, nekajkrat sem obvisel na vrvi, a sem se privlekel do štanta. Takrat sem pomislil, da ne bi bilo slabo prejšnji dan kakšno smer na plastiki manj zlesti. V tem cugu je tudi Gogi obvisel zaradi podobno napačno prebranega zaporedja gibov, kot se je zgodilo meni. V zadnjem raztežaju sem imel občutek, da sem na maratonu: po lahkem 5b-ju sva plezala po kaminu, kot bi celih 55 metrov delala počepe. Prišla sva na vrh in se presenečeno ozrla, da sva prva od navez. Približno pol ure za nama sta se na platoju pojavila tudi Jouža in Rok, ki sta plezala sosednjo smer Via degli Scoiattoli (VI+). Sledil je abzajl skozi zamegljeno grapo in enourni sestop mimo krav in svizcev, ki so nas prišli obiskat. Nato pa seveda dolga vožnja domov.
V Slovensko Bistrico smo prispeli okoli 0:30 v noči na ponedeljek, izmučeni a zadovoljni.
Žan Janežič
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus
