Najvišji vrh Afriške celine
Zaradi situacije, ki že dve leti kroji razmere po svoje in po lanskem izpadu vsakoletnega avanturističnega potovanja, sva si za letošnje leto zadala cilj odpotovati nekam.
Odločitev ni bila pretirano težka, saj je tlela že nekaj časa, pa tudi ukrepi v zvezi s potovanjem v ta konec, nama niso predstavljali prevelikih težav. Pogovore z Tanzanijsko agencijo, ki sva jo izbrala preko spleta, sva začela že lansko jesen, prav tako nakup letalske vozovnice, ki pa sva jo prvič od kar potujeva, za vsak slučaj zavarovala. Vse je bilo pripravljeno, vključno s prtljago, potrebovala sva samo še negativni rezultat testa, ki sva ga opravila na večer pred potovanjem. Noč sicer ni bila pretirano dolga, sva si pa zjutraj ob negativnem rezultatu le oddahnila.
Ob nasmejanem obrazu fanta, ki je v rokah držal napis z mojim imenom in prvi informaciji, da v Tanzaniji ne potrebujeva maske, ker uradno nimajo Covida in nobenih omejitev, sva si dokončno oddahnila in dopust se je pričel.
Kilimanjaro je najvišja gora v Afriki, najvišja točka gore je Uhuru Peak ( 5895m) na robu kraterja ognjenika Kibo. Na vrh gore vodi osem poti, midva sva si izbrala Marangu route. Čeprav so po tej poti za prenočevanje na voljo hiške, pa v njih ni oskrbe kot v naših planinskih kočah. Možno je samo prespati, vso hrano, vključno s posodo in opremo za kuhanje pa vso pot nosijo nosači. Midva sva jih imela pet, kuharja in dva vodnika.
Začetek je na 1879m, pot vodi skozi deževni gozd, kjer je narava tako lepa, da kar pozabiš na kilometre, ki jih je potrebno prehoditi. Na 2720m stoji prvi tabor Mandara, z lično urejenimi hiškami in tlakovanimi potmi med njimi. Naslednji dan nadaljujemo najprej skozi deževni gozd, ki ga kasneje zamenja nizko grmičevje. Odpre se nam tudi prvi pogled na vrh, tam nekje daleč. Po približno 12km prispemo v tabor Horombo na 3720m. Tretji dan je namenjen privajanju na višino, podamo se na aklimatizacijski sprehod na greben Mawenzi do skal, ki so obarvane kot zebre. Naslednji dan počasi, počasi, nadaljujemo skozi visokogorsko puščavo do tabora Kibo na 4720m. Sledi popoldanski počitek, nato pa priprave na zadnje dejanje. Ob polnoči začnemo naš vzpon proti vrhu. Ob polni luni, ki sveti tako močno, da ne potrebujemo svetilk, nas serpentinasta pot po melišču pripelje 1000m višje na greben. Sledi še pot ob robu kraterja do najvišje točke Afriške celine, 5895m visoko.
Če se je pot navzgor kar vlekla, smo spust, sploh po melišču, opravili ekspresno hitro in lažje zadihali v taboru Kibo. Dodobra sva napolnila želodec, saj nama praktično od kosila predhodnega dne hrana ni preveč dišala. Sledila je vrnitev v tabor Horombo in krepčilni spanec, tudi za nazaj. Zadnji dan smo ponovno prehodili dve etapi, kjer nas je že čakal kombi za povratek v civilizacijo. Sledil je še slavnostni zaključek, s poplesavanjem in petjem himne o Kilimanjaru.
Dopusta pa s tem še ni bilo konec, pred nama je bil še tridnevni safari. Safari v katerega sva doma kar precej dvomila, če se sploh splača odločiti za njega. Na pot smo se podali z džipom, z dvižno streho in šoferjem, ki je bil hkrati vodnik, katerega sva na koncu krstila za »sokolovo oko«. Niti v sanjah si nisva predstavljala, da bova videla toliko prostoživečih divjih živali v naravnem okolju. Žirafe, sloni, leopardi, gepardi, hijene, podvodni konji, nosorogi, bivoli, divje mačke, opice…Enkratna izkušnja, ki jo priporočava vsakemu.
Pred odhodom sva si vzela kar precej rezerve glede pričakovanj s strani organizacije in vsega kar spada zraven. To je pač Afrika sva si prigovarjala, ker je bila še sveža, ne preveč dobra izkušnja z potovanja po Gani, ki sva ga opravila pred leti. Na koncu sva bila zelo zadovoljna z vsem. Z organizacijo, bila navdušena nad naravnimi lepotami, živalskim svetom in neverjetno prijaznimi ljudmi. Vse to je pripomoglo k temu, da je Tanzanija na mojem potovalnem seznamu krepko prehitela vse do sedaj obiskane države.
Marjeta in Vlado Leva
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus
