Vipava

Maja kot leta poprej, je čas, da proslaviva obletnico poroke. Letos okroglo. 

Prejšnja leta sva hodila frikat, letos pa sva šla plezat večraztežajne smeri. Nobl. Full nobl. Taka plezarija, je razn gužve v tako lepem vremenu, zakon.
Prišla sva v soboto zjutraj v kamp Tura, postavila šotor in videla, da se kakih 30 ljudi uči za feratarstvo. Ja, gužva bo. Pa nič zato. Midva se spakirava proti Stebru, par minut dostopa, uu ni gužve, super. Prideva pod Steber, vsaj 6 navez na tleh, onih gori nisem štela. Se kar obrneva in se dogovoriva, da greva na Skriti raz. Prideva pod smer, super, sva sama. Evo cop cop jo zlezeva, na vrhu polno ljudi, uf hitro greva dol, da greva še na Steber. Prideva pod smer, oo super, legenda, fraj je, sama sva. Se hitro naveževa, pa se zmeniva, da grem jaz naprej, Rok pa drugi cug. Pa pridem niti ne na vrh prvega cuga, pa čaka par, ki je prišel po drugi poti višje na vstop v Steber, ufff. Pa nič, ker sta bila že perajt, da začneta, sem naredila začasen štant, da se jima umaknem. Lezeta s težavami v komunikaciji, oh sem že bla malo na trnih, da je kje težko.
Rok pride k meni in gre naprej, ko je prosto, pa je šel kar v smer Ciklamen, ker na Stebru bi lahko bila več ur. Sem se zgvihtala gor, še dobro, ker tole je kar nizka ocena, se men zdi, al pa sem tolk švoh