4:00 v nedeljo zjutraj je odbila ura, ko smo zavili na avtocesto - smer Vršič.
Po jutranji kavi pri Radovljici nas preseneti dež in oblačno vreme; vendar kaj češ, če smo že tu, pa gremo do Vršiča. Dež poneha, mi pa že hitimo proti vstopu in po 35 minutah pridemo do smeri. Imamo srečo - pred nami je samo ena naveza. Za trenutek posije celo sonce in Ivek že vleče prvi cug. Po parih metrih začetne plezarije se že vlačimo po skrotju v smeri izrazitega stebra do bolj uživaških raztežajev. Pokrije nas megla, tako da se vidi pol cuga naprej, česar smo še posebej veseli mi vajenci, zato se z Urošem zelo trudiva, da ne izgubiva Iveka in Aljoše izpred oči. No, smer je logična, zato preko najlepših raztežajev hitro pridemo do štanta, kjer naveze ponavadi zavijejo v Hanzovo. Da pa ne bi prehitro zaključili, se Ivek odloči, da se gre naprej po poti prvoplezalcev proti vrhu. Teren postane spet supernaložen, kar naju z Urošem malce upočasni. V megli ne vidiva nič, zato pa slišiva iz Hanzove poti: »Da li vam treba pomoč?« (ženski glas, ne ravno speven) Hitro rečem Urošu, da bo treba skomunicirati, saj bi lahko ta planinka še koga poklicala. Uroš se zadere: »Mi penjemo!« Ona: »A kako je penjati u magli?« Uroš: »Mi penjemo malo gore i malo dole, malo levo i malo desno.« No to je bilo zadosti, da je ženska prenehala z korespondenco, Uroševe besede pa so postale realnost pri iskanju izstopa... Po preplezani smeri zavijemo še na vrh, kjer Ivek sreča staro prijateljico in ji pokaže svoje nove Lasportivine šuhe. Pomalicamo in hitimo proti Grebencu nazaj na Vršič z mislijo na hladno pivo. To in še kaj drugega nas pričaka pri Tonki. Ob 16ih smo že v Bistrici, kjer dostojno zaključimo turo. Uživali smo Ivek, Aljoša, Uroš in jaz.
Luka Marovt
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus
