Treking po okolici Huaraza

Letošnji glavni dopust sva si Marjeta in Vlado ponovno splanirala malo drugače. Morje so zamenjali hribi. Vrnila sva se na »kraj zločina« izpred šestih let, le ekipa je bila tokrat druga. Sončne zahode, ko se morje potaplja v morje je zamenjal jutranji pogled s terase hotela na okoliške vrhove, obsijane s soncem. Eden izmed najlepših pogledov, ki ti ostane v spominu. 

Prvi dan je bil namenjen počitku. Vožnja, predvsem pa višina nam nista dala izbire. Naslednje dni pa smo postopoma začeli. Prvo in nato drugo jezero Churup. Na drugi strani doline jezero Wilcacocha. Pohodi iz Huaraza mimo okoliških vasi do križa nad mestom, pa do razvalin Wilkawain. Vmes smo si privoščili še dan razvajanja v toplicah. Turistični izlet v Chavin. In po tednu dni smo bili pripravljeni za kaj več.
Sledil je prevoz s kombijem po cesti, ki si tega naziva niti ne zasluži več, do koče Llaca, kjer smo bili edini gostje in zato brez elektrike in ogrevanja. Zarana smo zarinili proti vrhu. Četica pa se je na poti oklestila, tako da sva na vrh 5686 m. visokega Wallunaraju Norte pristopila sama. Vlado je vmes namesto pavze skočil še na njegovega soseda Wallunaraju Sur (5605m.) Zvečer smo že uživali ob porciji pišeka z papas fritas in prijetnejših temparaturah.

Po dnevu počitka je sledil premik v eno najlepših dolin, dolino Langanuko. Koča Refugio obljublja več udobja, zato smo si udobje privoščili tudi mi in opremo naložili na osle. Dveurni sprehod po čudoviti dolini do koče, kjer smo bili navdušeni nad prijaznostjo in kulinaričnih podvigih mladih italijanskih oskrbnikov. Zgodnja jutranja ura, zaradi prazne lune popolna tema, mraz in posledično ne prepogosto gledanje na navigacijo na mobitelu in pa slepo sledenje lučke pred nama. Prava kombinacija da zaideš v napačno smer, dobrih 200 višincev po krušljivem grebenu zaman. Ko to s pomočjo navigacije ugotoviva, opaziva, da se tudi lučka pred nama vrača. In se vrne skoraj do naju, ko mu je spodrsnilo. Na srečo je v prepad poletela samo njegova palica. Na zagotovilo, da je z njim vse v redu, nadaljujemo sestop, najdemo pravo pot in nadaljujemo proti vrhu. Tudi tokrat ostaneva sama in ob 9h sva na  vrhu 5765m visokega Pisca.

Zadnje štiri dni smo izkoristili za aktivni počitek, toplice, vožnjo s kombijem po panoramski cesti do najvišjega predora Punta Olimpica na 4720m. Kjer smo se peš odpravili z ene strani prehoda, po stari cesti na drugo stran, kjer nas je počakal kombi. Tako smo še zadnjič na tem dopustu prestopili višino 5000m.
V četrtek zvečer smo se po treh tednih poslovili od prijazne Nane in Ines, ob 22h sedeli na avtobus za Limo in v soboto ob 22h vsi »zlamani« zlezli iz kombija, doma. 

Nekaj utrinkov si lahko pogledate v galeriji.