Kot se za dva plezalca spodobi, kam za prvi maj ni velike dileme. Ker se že par let izogibava prvomajske gneče v Paklenici, se tudi tokrat zapeljeva še dve uri vožnje naprej od Paklenice in se parkirava za 8 dni v Makarski.
Prvi dan, ker sva še polna moči in polomljena od vožnje, napadeva smer In Gadda da Vidda, kjer nama v sosednji smeri Sive jeze delata družbo Lidija in Božo iz AO Jesenice. Prvi raztežaj je tapravi za ogrevanje z oceno 6c, ki nama ne dela večjih težav, stopi so, grifi so, vse je kar rabiš. Potem pa se začnejo raztežaji z ocenami 6a, 5b, 6a, 5b…v katerih pa dobiš občutek, da je bilo v raztežaju, ki je ocenjen z 6c, več grifov in stopov, hmmmmm. Oba sva malo zmedena, se gledava, razmišljava in se čudiva.
Naslednji dan se zaradi slabe napovedi odločiva za frikanje v Breli, a glej ga zlomka, da je vreme zdržalo in se zopet gledava, razmišljava in se čudiva.
V torek in sredo je napovedan dež in ker je vreme v ponedeljek zdržalo, se odločiva in poskusiva srečo v Križu, kjer je krajši dostop, in se zapodiva v smer Oprosti pape. Na dostopu naju je vztrajno sproti hladilo (rosilo), čeprav ni bilo nobene potrebe po tem. Je pa potem čez smer vreme zdržalo, tako da se sprehodiva čez smer in nato še malo višje do naslednje smeri Zimsko sonce. Tukaj prvi raztežaj ne predstavlja večjih problemov, je pa zanimivi naslednji raztežaj z oceno 5b: plate, rahlo desno, kjer zopet iščeš stope, grife, razmišljaš, tuhtaš in se čudiš, tako da se moraš kar malo skoncentrirati in pomisliti kaj bi bilo za storiti. Ob pripravah pod najtežjim raztežajem se iznenada pojavijo dežne kaplje, tako se odločiva za suveren abzajl, nato pa še fino mokra sestopiva.
V sredo se odpraviva nad magistralo v smer Korinje v vetru, zaradi slabe napovedi kakopak. Smer ne predstavlja večjih težav, te pa na koncu čaka taki fini 6c v prečko, ki nadoknadi za celo smer nazaj. Tu bi se tudi dalo marsikaj povedat, ampak smo kulturni pa ne bomo. Ni pa potrebno posebej poudariti, da zopet fino mokra sestopiva.
Ker je v četrtek končno napovedano lepo vreme brez dežja, se odpravimo z Božotom in Lidijo v Ercegovo gradino, v smer Atlantida, kjer nas megla po jutranjem soncu vztrajno lovi skoraj do polovice smeri, a se ne damo in na vrhu nas zato za nagrado pričaka sonce. Začetek moker raztežaj kamina in trav ocenjen s III (ona taprava old school), opremljen z klini; ja, lahko glih ni bilo. Ko si ogret, si perajt za previsni 6b, kjer se moraš malo čudno naštimat, noge desno v steno, hrbet v levo v steno, pa nekako gre. Da se malo spočijemo imamo 60m sprehoda in nato taki fini 6b, najprej ravno za nosom, nato rahla prečka v desno, kjer oprimki sicer so, stopaš pač na trenje, tudi to mora bit. Nato pa se smer kar lepo postavi pokonci in gasa po škrapljicah. Vse drži in plezarija je res lepa, ampak nekje na sredini te začne že kar fajn navijat v roke, tako da je fino malo stresti enkrat levo pa malo desno roko, samo kaj ko dosti pa tudi ne pomaga. Nato nas čaka nekaj lažjega sveta. Raztežaj pred koncem pa še en 6b s takim finim detaljčičom, kjer moraš samo malo bolj pogledat, kam bi parkiral noge in roke (minimalci) in si preko. Za konec pa 6a, ki gre najprej v kamin, kjer se moraš kar malo pomatrat, poiskat stope in grife, splezat v razkoraku, nato pa hmmmm… Lahko se zaženeš ravno nad sveder, na lusko, ki je visooooko, visooooko ali pa narediš še malo obvoza po desni sam pol pa... ti si desno, štrik je levo…. Ehhhhhh… V glavnem, če izpustim vse neprimerne besede, nekako sem prišla do štanta, to je važno.
V petek gremo še za finiš čisto turistično plezat v Vrisove glavice. Midva Pollatok 11, kjer 5b tudi ni tako nedolžen, čeprav je 5c. Ampak 5c z raznimi luskami, travami in guzenjem levo in desno. Lidija in Božo pa se odločita za Dalmatinski rulet, kjer tudi ni manjkalo raznih oh in ah in eh–ov v detalju smeri.
Povzetek dopusta: kljub slabi napovedi in kljub temu, da naju je dvakrat fajn opralo, sva vztrajala in vseeno splezala nekaj lahkega, nekaj težkega in tudi kaj čudnega se je našlo vmes, tudi to mora biti.
Tako da se še vedno vračava, saj kar je težko se pozabi, kar je lepo pa ostane. Zato kljub oteklim in bolečim prstom na rokah in nogah, bolečinam predvsem v glavi, utrujenosti na vrhu smeri, še vedno vztrajava, saj ko obujeva plezalnike in iščeva smisel v vertikali, delava to, kar imava rada, in preprosto plezava. Zato se vračava vedno znova in znova in si vzameva čas tudi za metanje kamenčkov v morje.
Nekaj fotografij je v galeriji oz. klik na fotografijo
Andreja Fošt
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus
