Z letalom smo se odpravili proti Lizboni od tam pa se z avtom odpeljali proti apartmaju v katerem smo spali naslednje 4 dni. Presenetilo nas je kako prijazni so Portugalci, saj so nam bili pripravljeni zelo pomagati. Zvečer smo se še odpravili na pico, ter utrujeni zaspali.

" data-size="large">Deli na Twitterju

Portugalska 2018

V četrtek, 3. 5., smo se Ema, Boštjan, Tomaž in jaz odpravili na Portugalsko na tekmo Evropskega mladinskega pokala v balvanih, ki smo ga združili s plezanjem. Tja smo se odpravili iz dunajskega letališča, do katerega nas je pripeljal Boštjan.

Z letalom smo se odpravili proti Lizboni od tam pa se z avtom odpeljali proti apartmaju v katerem smo spali naslednje 4 dni. Presenetilo nas je kako prijazni so Portugalci, saj so nam bili pripravljeni zelo pomagati. Zvečer smo se še odpravili na pico, ter utrujeni zaspali.

Naslednji dan nas je pričakalo precej toplejše vreme kot prvi dan. V jutranjem soncu smo se peš odpravili do trgovine, kjer smo nakupili vse potrebne stvari. Po zajtrku smo se nato odpravili do bližnjega plezališča Vale dos Poios. Tam je Boštjanu uspel vzpon v smeri 7c, midve z Emo pa sva zaradi tekme raje obnovili plezalno znanje ter navijali za Boštjana. Nato smo še skočili urediti prijave na tekmo za evropski mladinski pokal. Po večerji smo vsi zaspali z raznimi pričakovanji za naslednji dan.

Ponovno smo se zbudili v sončno portugalsko jutro. Po zajtrku smo se odpravili na tekmo v Soure. Tam so nas pričakali lepo postavljeni balvani. Boštjan nas je ogrel in pripravljeni smo bili na borbo z balvani. Za plezanje smo imeli 2 uri časa. Meni je uspelo preplezati vse balvane in razveselila sem se uvrstitve v finale. Emi je do finala čisto malo zmanjkalo in uvrstila se je na 16. mesto. Nato smo se odpravili na ogled valovnega Atlantika. Na plaži je bilo res da veliko mivke, a za kopanje ni bilo primerno.

V nedeljo smo na tekmo odšli nekoliko prej, saj smo navijali za Urško, ki je na koncu suvereno zmagala v juniorski kategoriji. Nato sem bila na vrsti jaz. Splezala sem 3 balvane od 4 in na koncu osvojila 5. mesto med starejšimi deklicami. Po podelitvi smo  se poslovili od Urške in Dominike in se z avtom odpeljali do naslednjega apartmaja v Casiasu v predmestju Lisbone, kjer smo ostali vse do odhoda domov.

V ponedeljek zjutraj smo se po dobrem zajtrku odpravili kar peš do plezališč na obali. Tukaj nismo plezali, vseeno pa sva se z Lucijo zelo izmučili, saj tako daleč že dolgo nisva hodili. Popoldan smo se zapeljali bulderirat v Sintro. Ker pa smo bili tukaj prvič seveda nismo imeli pojma kje smo in smo se izgubili, tako da se mi zdi, da toliko v enem dneve še v življenju nisem prehodila. Vsekakor pa se je splačalo, saj na tako lepih bulderjih še nisem plezala.

Malo pred nočjo smo odšli nazaj v Cascais polni energije in moči za naslednji plezalni dan. Naslednje jutro smo se že na vse zgodaj napotili proti Sintri, kjer smo na srečo kar hitro (vseeno smo se izgubili) našli sektor Dinosauros v katerem smo plezali in tudi splezali kar nekaj težkih balvanov. Za piko na i pa je poskrbel Boštjan, ki je v naslednjem sektorju Sintre, v katerem so snemali tudi film Gospodar prstanov splezal res grozljiv 7C. Kmalu za tem smo se odpravili spat z že zelo žuljastimi prsti, vendar zelo neučakani za naslednje plezalne izzive.

Naš zadnji plezalni dan je bila sreda in odločili smo se, da gremo plezat v Meio Mango. To plezališče so klifi, ki so čisto nad morjem. Ker pa do tja ni potke smo se morali do tja abzajlati. Vse čestitke pa gredo Tomažu, ki se je kljub višinskemu strahu nekako spravil tja in potem še nazaj. Z Lucijo sva tam splezali nekaj težkih smeri, ki so bile zelo zanimive in ko si prišel na vrh si imel razgled čez cel Atlantski ocean. Ko smo že napol končali smo se odpravili ogledat še drug sektor do katerega si moral čez morje po zajli in vsi smo na poti čez res uživali. Ko smo prišli čez, smo naredili par slik in se kmalu zatem odpravili v Cascais, kjer nam je Tomaž spekel zelo okusne palačinke.

Po večerji smo šli takoj spat in, ko smo se zjutraj zbudili smo se spakirali in se odpravili na pot do letališča v Lisboni, od koder smo  odleteli nazaj domov z eno čudovito izkušnjo več.

Lucija in Ema