Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica
Ogledov: 1349

Čudovita narava, nemogoče vreme = Kirgizistan

Ko sem se z Vladotom, Miro, Zdenkotom  in drugimi soplezalci leta 1990 mudila v pogorju  Pamir, takrat iz Tađikistana mi je v spominu ostala čudovita pokrajina, lepo vreme, prijazni domačini in predvsem pomanjkanje hrane, ter gostitelji, ki so prevečkrat pozabili poskrbeti za nas udeležence takratne odprave. Predvsem vreme  skupaj z našo zagnanostjo  je takrat pripomoglo, da smo trije bistričani stali na vrhu 7105m visoke Pik Korženevske.  

Seveda sva bila z Vladotom prepričana, da bo glede hrane in organizacije tokrat drugače. In je tudi bilo. Tudi na severni strani pogorja je pokrajina naravnost čudovita, domačini prijazni, hrane - okusne je bilo tokrat v izobilju, agencija je lepo skrbela za nas. Torej bilo je odlično v vseh pogledih, razen, ja nekaj pa mora vedno iti narobe. Tokrat nam je nagajalo vreme in to pošteno. Če imaš od dvajsetih dni, ki smo jih preživeli pod hribom samo dva dneva brez padavin, potem lahko rečeš, da imaš z vremenom res smolo. Če pa hodiš po poti,  tisti poti, ki jo uro kasneje zasipa velik snežni plaz, potem, potem pa veš, da nekdo pazi nate.

Torej plan je bil, da se s še sedmimi drugimi udeleženci poskusiva povzpeti na 7134m visok Peak Lenin. Priprave doma so potekale odlično, zadnji mesec sva si vzela čas tudi za osvajanje tritisočakov naše severne sosede, Avstrije. 
V začetku julija smo poleteli proti glavnemu mestu Kirgizije in nato iz Biškeka v Oš. Tukaj nas je prevzela domača agencija, ki je poskrbela za prevoz do baze in popolno oskrbo v baznem taboru in T1. Že takoj naslednji dan smo začeli z aklimatizacijo na bližnje vrhove. Potem pa pot pod noge in odhod v T1. Do takrat smo že vedeli, da če nočeš biti moker moraš biti hiter, saj se je vreme vsako popoldne skujalo.
Iz T1 smo se povzpeli še na Yukin Peak  in po dnevu počitka odšli proti T2. Vzpenjali smo se navezani, saj pot poteka po ledeniku najprej strmo navzgor in potem prečka skoraj po ravnini pod celotno severno steno Peak Lenina, zadnji del pa ponovno navzgor do prostora za T2. Po postavitvi šotora smo z grozo opazovali ogromen plaz, ki se je sprožil pod vrhom Lenina in zdrvel čez severno steno naravnost na pot po kateri smo hodili pred eno uro in na kateri je bilo še precej ljudi. Po umiritvi plazu je nekaj ruskih vodnikov iz tabora odšlo pomagat in rešilo dva na srečo nepoškodovana udeleženca iz bližnje razpoke. Mi pa se nikakor nismo mogli znebiti občutka, da je bilo pred plazom na poti več ljudi, kot po plazu, še posebej, ker se tudi naša dva zaostala člana nista javila na radijsko postajo. Popoldan je minil ob kuhanju, počitku in zaskrbljenih pogledih proti dolini. Proti večeru pa smo vendarle dočakali tudi naša dva, ki sta se nekje na pol poti ustavila in počivala in sploh nista vedela za plaz.
Zjutraj sva z Vladotom planirala vzpon na T3, planiranje je na žalost prekinil orkanski veter in ker se je najin soplezalec počutil slabo, smo se odločili za sestop. Naslednje dni  smo nato zaman čakali, da se vreme ustali in da bo vsaj dva ali tri dni skupaj lepša napoved. Nismo je dočakali, smo pa se vmes povzpeli še na Peak Petrovski. Kot po navadi smo začeli v jasnem zgodnjem jutru in bili že ob desetih na vrhu. Vendar se je vreme odločilo, da je za ta dan že skrajni čas, da se poslabša. V megli, ob grmenju, bliskanju in sneženju smo verjetno postavili rekord sestopa z vrha.
Nato smo se odločili, da nam je dovolj bežanja in čakanja na lepše vreme ter se prelevili v turiste.  Je pa to verjetno pomagalo saj je vreme začelo postajati lepše. Pa nič zato, smo vsaj lepote narave v okolici baznega tabora spoznavali v lepšem vremenu.
In na koncu vtisi: velikanske razsežnosti, čudovita narava, prijazni domačini in nemogoče vreme.

Nekaj utrinkov je v galeriji.



NA VRH STRANI
Kontakt
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica
Prežihova ulica 4
SI-2310 Slovenska Bistrica
031 506 931 (predsednik)
info@alphut.net
Sledite nam:

Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus