Pod Prisojnikom

Pot nas je peljala pod severno steno Prisojnika. Po kratki kavi v koči na Gozdu, je sledil še krajši dostop po zasneženi poti.

Snega je za te konce sicer malo, a pol metra za nas, ki smo vajeni zelenih božičev tudi nekaj pomeni.

Prvotni namen je bil pobliže spoznati domiselno poimenovan Centralni slap, vendar sta nas dve navezi prehiteli, zato smo se odlocili, da se lotimo slapu z drugim najbolj domiselnim imenom v tej luknji: Srednji slap.

Dostop do tega je bil v obliki še nedolžnega snega do pasu, očitno tukaj že dolgo ni bilo nikogar. Sanjska scena, super družba in odlično vreme. Tudi Gorenci se niso odrekli svoje tradicije, šparajo, nič ne kurijo, še vedno so pod ničlo.

Štartamo v led. Matevž vodi in se loti prvega raztežaja. Led izgleda super, a vseeno se je Matevž kar nadelal, saj je bil slap videti precej nedotaknjen. Nato sledi še Gašper in takoj za njim še jaz. Zavesa je bila lepo narejena, brez vsakih sledi morebitnih predhodnih navez, krasno. Z Gasperjem sva imela precej lažje delo, a vseeno prideva do prvega štanta konkretno navita. 

Matevž se hitro loti drugega rastežaja in ga tudi suvereno zleze. Midva z Gašperjem pa se med varovanjem vsaj malo nadihava. Potihem upam, da drugi raztežaj zahteva vsaj malo manj moči, a ko se ga z Gašperjem lotiva, je hitro jasno, da bo spet konkretno vroče, preden bova na vrhu.

Moč rok in nog ves čas vzpona pada, a tudi vrh je z vsakim gibom bližje. Nekako se poklopi, da priplezava do vrha, preden popolnoma zmanjka moči, kjer naju čaka do ušes nasmejan Matevž.

Po kratki debati o Gorenjskih lepotah sledita še dva spusta po vrvi nazaj, nato pa povratek do koče, kjer smo poskrbeli za vrnitev izgubljenih mineralov, hralnil in izdatno hidracijo :)

Siti, dobro hidrirani in polni novih vtisov jo mahnemo proti domu. Še gremo, le upamo lahko, da se zima ne ustraši Pusta Hrusta in ostane še malo, vsaj še malo.