Plezalni tabor v Bohinju

V petek 29.7.2016 smo se plezalci s povsem polnimi avti prtljage odpravili iz Slovenske Bistrice v težko pričakovani Bohinj na plezalni tabor.

Po nekaj urah dolge vožnje smo končno prispeli v kamp Danica, kjer smo našli čudoviti kotiček za naše šotore. Utaborili smo se in takoj zdrveli v mrzlo Savo Bohinjko. Po končanih skokih nas je premamil vonj pečenih čevapčičev in zrezkov. Po večerji smo v trdi temi odšli v gozd in se igrali igro lučke, v kateri smo uživali, dokler nas Marjeta ni opozorila, da je čas za spanje.

Zjutraj smo hitro pojedli zajtrk, da bi čimprej prišli na plezališče Nomenj. Nahrbtnike smo dali v avto in se odpeljali plezanju naproti. Parkirali smo avte v vasi in se dalje odpravili peš. Nekaj časa je trajalo, da smo ga našli, saj smo pri tem imeli nekaj težav z iskanjem poti. Do plezališča smo si morali utreti pot, saj ni pogosto obiskano. Nahrbtnike smo odložili v prijetni votlini in se pripravili na plezanje. Oblekli smo pasove, si nadeli plezalke, premetali vrvi in že smo se vzpenjali po stenah. Uživali smo v plezanju in v zelo lepen vremenu. Po nekaj urah napornega plezanja smo si privoščili zasluženo malico, sendviče, ki smo si jih zjutraj pripravili sami. Po malici in daljšem počitku so nekateri odšli dalje plezat, nekateri pa smo z Maticem še malo ponovili za izpit, ki nas še čaka. Malo smo še plezali in se nato pozno popoldan odpravili proti taboru. Hitro smo še skočili v reko, ki teče ob kampu in se pripravili na pozno kosilo. Medtem ko je Tomaž pekel palačinke, smo se mi odpravili po poti skrivnostnega Roka, ki nam je pustil sporočila. To igro si je izmislil Matic, ki je napravil zelo domiselne uganke in sporočila, ki so nas vodila po Rokovi poti vse do večerje.

Naslednje jutro smo se že pripravljali na odhod iz kampa. Pojedli smo zajtrk in pospravili šotore ter vse ostalo. Vse stvari smo zložili v avte, plezalno opremo smo seveda položili na vrh. Na poti v plezališče smo se še ustavili v pekarni, da smo nakupili hrano za okrepčilo med plezanjem. Iz Bohinjske Bistrice smo se odpeljali naravnost na plezališče v Bohinjski Beli. Tam smo s plezanjem morali pohiteti, saj je bila stena osvetljena z vročim soncem, smeri pa so bile visoke tudi do 30 metrov. Hitro nam je postalo vroče, a smo plezali naprej. Spet smo vadili za izpit, a tokrat prevezovanje in samospuščanje. S plezališča smo odšli ravno pravi čas, saj je začelo deževati, ko smo se začeli voziti proti domu. Na poti smo se še ustavili na pici in naša avantura je bila skoraj končana. Končala se je v Slovenski Bistrici, kjer smo domov odšli vsak svojo pot.

Uživali smo v druženju in plezanju ter zabavnih igrah, ki jih je pripravil Matic. Zagotovo nam bo ta avantura ostala v lepem spominu, saj nam je bilo žal, da se je končala tako hitro. Za spomin smo posneli nekaj fotografij, ki si jih lahko pogledate v galeriji.

Maša Korošec