Čez vikend smo se s prvo skupino odpravili na mini plezalni tabor v Bohinj z namenom, da v okoliščih plezališčih otroci preplezajo čimveč novih smeri, poudarek je bil v plezanju na pogled.
Vsem skupaj je uspelo preplezati kar nekaj smeri lepih težavnosti, najbolj pa se je izkazal Andrej, ki je preplezal do sedaj najtežjo smer. V soboto je uspel v 7a, v nedeljo pa še v težji 7a+, obe seveda na pogled.Kako smo se pa nasploh imeli ta dva dni, pa si preberite v spodnjem članku izpod peresa Simona, ki si pridno nabira smeri in izkušnje za bližajoči se izpit za športnega plezalca. Čez vikend smo se člani prve skupine (Andrej, Gal in Ema), član druge skupine (Simon), trenerji (Marjeta, Matic) in spremljevalec Robi odpravili na dvodevni izlet v Bohinj, da bi uživali v tamkajšnjih plezališčih, kopanju v Bohinjskem jezeru ter druženju in zabavi. Na pot smo se mislili odpraviti že v petek popoldan, vendar se je zaradi slabega vremena vse nekoliko zamaknilo na soboto zjutraj. Peljali smo se približno dve uri ter v Bohinj prispeli okoli devete ure. Maticu se spanje v avtu tokrat ni posrečilo, saj smo ga urno znova in znova drezali in ga opominjali naj pazi na navigacijo , da ne zgrešimo odcep. Med vožnjo nas je zato spremljalo Maticovo godrnjanje, sivi deževni oblaki in ponekod dežne kaplje. Vreme v Bohinju je bilo vedro in zaspano. Zaradi prireditve na Bohinjskem jezeru so bila parkirišča in ulice polne turistov in avtomobilov. Najprej smo mislili it plezat na plezališče Bellevue v srcu Bohinja, vendar so nam to preprečili previsoki stroški parkiranja in prevelika gneča. Zato smo se odpravili na odročnejše parkirišče zunaj mesta, od koder smo pot nadaljevali do plezališča Dov po navodilih "kaserjev" parkirnine. Zaradi lokalnega narečja navodil nismo dobro razumeli, posledica pa je bila enkrat daljša pot naokoli. Po malo daljšem sprehodu smo prispeli v platast sektor B in ne preveč priročen sektor A, zaradi kolesarske steze in trnja. Ker smo bili nekateri raztreseni, si prvi dan nismo nabrali preveč smeri, Matic pa je imel še smolo, da je naletel na osje gnezdo. Zato smo bili po napornem plezanju veseli, da smo si lahko privoščili osvežitev v ne preveč mrzlem toku Save Bohinjke in skakanju s skakalnice v tolmun. Po kopanju smo se odpravili v kamp Danica, kjer smo si postavili šotore in se utaborili. S praznimi želodčki nas je mamljivi vonj po hrani odvlekel v restavracijo v kampu, kjer smo uživali v dobrotah žara in dobri pijači. Ker se je zvečer močno ohladilo, smo se do desete ure vrnili k šotorom, kjer smo si ogledali fotke s potovanja po Peruju in pogledali filme o Chrisu Sharmi, Davidu Lami in ostalih plezalnih legendah (vmes smo si privoščili tudi dobre kekse). Ker smo bili že res zmatrani, smo se kmalu odpravili spat, da si naberemo moči za naslednji dan.V nedeljsko jutro smo se prebudili naspani in pripravljeni za nov dan. Po "zapletenem" pospravljanju šotorov smo si priskrbeli jutranji zajtrk pri bližnjem "najboljšem sosedu" (Mercator). Nato smo se odpravili v plezališče Nomenj v sektor B in A. Slednji je bil precej nepriročen zaradi strmine in nenehnega odnašanja kamenja in zemlje. Tokrat so nam bile smeri malo bolj pisane na kožo, kar se je poznalo v količini končnih preplezanih smereh. Ko smo nekateri zadovoljni, drugi ne, končali s plezanjem, smo se utrujeni in predvsem lačni odpravili domov. Pot nazaj se nam je zaradi lakote zdela občutno daljša. Robi je predlagal pizzerijo Zreški gaj, ki smo jo nazaj grede že vsi nestrpno pričakovali. Marjeta si je za lajšanje lakote privoščila jabolka, vsi ostali pa vrečko čokoladnih rozin. Kljub poskusom lajšanja lakote smo pizze pojedli hitro in z veliki užitkom. Po končani večerji smo se siti, zaspani in predvsem utrujeni odpravili domov vsak na svojo stran. Na izletu smo se imeli vsi lepo in komaj čakamo na naslednjega.
Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica © 2016, Vse pravice pridržane | izdelava 8000plus
