Vročina v Golarjevi peči

Po začetnem spomladanskem raziskovanju peči (Klemenča, Jameljska, Golarjeva, Strelčeva) v redko obiskanih smereh in trenutnih razmerah v visokogorju pač nama s Tomažem ni ostalo drugega kot da poizkusiva izkoristiti prečudovito sobotno vremensko napoved.

Misli sva usmerila proti JV steni Golarjeve peči, kjer je bila splezana ne dolgo nazaj smer Vročina, zakaj takšno ime smeri pa kasneje hitro ugotovima. Po jutranji kavi v Lučah z avtorjem smeri, kateri nama poda zadnje informacije o smeri se odpraviva proti zadanemu cilju. Z samim dostopom in iskanjem vstopom v smer opraviva hitro glede na prve poglede proti steni (beri zaraščenost). Kako bi opisal samo smer, lepa kompaktna skala le na trenutke malce preveč zaraščena z drevjem. Čeprav moram priznati, enega drevesa sva bila oba zelo vesela po težavah katere sva si povzročila s trenjem. Sama smer očara z dinamiko plezanja in raznolikimi problemi ter seveda s fascinantnim pogledom proti nam domači Logarski dolini. Po hitrem sestopu pa naju je pričakalo sikajoče presenečenje zraven nahrbtnikov, tako da z prestrašenimi in šokiranimi pogledi pregledujema nahrbtnika, če se še morda skriva kakšno presenečenje v nahrbtniku. Po resnični vročini v Vročini pa seveda še na mrzli hmeljski napitek do Kitajca. Nekaj spominov v

Galerija