Alpinistični klub Slovenska Bistrica je mlad klub in je bil ustanovljen šele leta 2006. Pred tem je bila večina članov kluba del alpinističnega odseka znotraj Planinskega društva Slovenska Bistrica. Le ta pa ima daljšo zgodovino. Začetniki  alpinistične dejavnosti v Slovenski Bistrici so bili Uršičevi fantje; trije bratje: Ivan, Milan in Jože Uršič ter Hinko Muraus in Franc Kerner, ki so po pripovedovanju  pričeli s plezanjem okoli leta 1946. Kasneje so se tej vodilni plezalski druščini pridružili tudi Oskar Lang, Miha Ratsteiger, Martinjak in še nekateri drugi. Le šest let po aktivnem začetku leta 1952 so se bratje Uršič, Hinko in Franc smrtno ponesrečili v severni steni Špika v Julijskih Alpah. Njihova nesreča je bila tedaj velika tragedija, ki je vplivala tudi na organizacijo reševanja pri nas. Po zapisu v Slovenski izseljenski matici leta 1952 je bila nesreča v Špiku najstrašnejša tragedija v zgodovini slovenskega planinstva in zelo težko reševanje, ki pa je bilo žal prepozno. 

Po tej nesreči je alpinistična dejavnosti  v Slovenski Bistrici upadla vse do leta 1973, ko je v okviru mariborskega odseka AO Kozjak Ivan Šturm začel v Slovenski Bistrici gojiti alpinizem. Alpinistična sekcija v Slovenski Bistrici je  kmalu prerasla v samostojen odsek PD IMPOL. Njegovi prvi člani so bili  Ivan Šturm, Vlado Zafošnik in Beno Reis ter štirje alpinistični pripravniki: Marjan Frešer, Zdenko Frešer, Buer Janez in Vlado Jurič.

Leta 1969 je bila opravljena 1. jugoslovanska ponovitev Hecmaierjeve smeri v severni steni Eigerja, katere član je bil tudi Ivan Šturm. 

V času od 1973 do leta 1975 je Alpinistični odsek postal bogatejši še za štiri alpiniste. Na odsek so prišla tudi dekleta: Mira Uršič, Tanja in Anita Kocjan, Irena Tič in Marina Fajs. Preplezanih je bilo vedno več alpinističnih smeri, vrstili so se kvalitetnejši vzponi. Višek delovanja sega v obdobje od leta 1975 do 1982. V tem času je nastala močna generacija slovenjebistriških alpinistov, ki so se spogledovali ne le s slovenskimi stenami, ampak tudi s stenami drugod po Evropi, Južni Ameriki in Himalaji.

Poleti leta 1980 se je Ivan Šturm udeležil mariborske alpinistične odprave na Grenlandijo. V 15 dneh alpinističnega udejstvovanja je odprava opravila 55 vzponov. Osvojenih je bilo 15 vrhov, od tega 13 dotlej deviških.

Najbolj dejavni in močni člani AO PD Impol so bili Ivan Šturm, Marjan Frešer, Danilo Tič, Milan Romih, Matjaž Pečovnik in Franček Knez. V 90. letih se jim je pridružil tudi Janko Oprešnik Zumba. Preplezali so številne težke in zahtevne smeri v domačih in tujih stenah, opravili veliko prvenstvenih smeri in se udeleževali odprav v Južno Ameriko, Kavkaz in Himalajo. Prva odprava AO PD Impol je bila v južnoameriške Ande, leta 1982.

Dosežki odprave:

-prva smer je bila preplezana v južni steni Piscota. Smer se imenuje Giljotina. Preplezala sta jo Franček Knez in Marjan Frešer

-drugi veliki vzpon je bil opravljen v južni steni Chascraraju. Smer se imanuje Gollijev steber. Preplezala sta jo Marjan Frešer in Franček Knez ;

-tretja smer je bila izpeljana v še ne preplezani zahodni steni Chopicalquija. V 9 urah sta jo preplezala Marjan Frešer in Franček Knez, ki sta jo poimenovala Strah in sreča;

-četrto prvenstveno smer so preplezali Marjan Frešer, Franci Knez in Danilo Tič. Imenovali so jo ledena griva v južni steni Chacrarajua, ;

-v južni steni Chacrarajua sta Milan Romih in Matjaž Pečovnik preplezala francosko varianto – Japonska smer.

V letih od 1982 do leta 2000 je sledilo obdobje pripravljanja in organiziranja za odprave mednarodnih razsežnosti. 

LETA 1983 KALIFORNIA YOSEMITI

Po odpravi v Ande so Slovenjebistričani že naslednje leto organizirali odpravo v Kalifornia Yosimite (ZDA). Za glavni cilj so si zastavili El Capitan, kjer so preplezali dve prvenstveni smeri. Poleg teh smeri so v Yosemiti Fallas opravili še dve prvenstveni smeri in eno v Sentinal Rock-u. Člani odprave so bili Franček Knez, Bojan Veber in Marjan Frešer.

LETA 1984 CHO –OYU

Za cilj so si zastavili pot po južni steni dolgi 3000 metrov. Fantje so dosegli višino 7770m, vendar so morali pot prekiniti zaradi orkanskega vetra.

Člani odprave so bili: Matjaž Pečovnik (vodja odprave), Franček Knez, Marjan Frešer, Milan Romih in Danilo Tič. Čez štiri mesece so jo dokončali Poljaki in so zatrdili, da je bila zraven Španske smeri v južni steni Anapurne to najtežja smer v tistem času na 8000 metrih.

LETO 1985/1986 JUŽNA AMERIKA

Milan Romih in Danilo Tič sta kot mlada študenta šest mesecev potovala in plezala v Južni Ameriki. Njun cilj je bil doseči čimveč »šesttisočakov«. Preplezala sta 18 šesttisočakov in opravila več prvenstvenih smeri, med njimi je gotovo najpomembnejši vzpon na Aconcaguo, kjer sta kot prva splezala Slovensko smer, ocenjeno kot ekstremno težko (ED +)

LETA 1987 JUŽNA AMERIKA

Milan Romih, Danilo Tič in Marjan Frešer so od junija do julija 1987 leta plezali novo smer v severni steni Huandoya (6935 m), visoko 1445 m. Opravili so še prvo YU ponovitev na Uros (5400 m) in Tocllarayu (6034 m), Milan Romih še na vrh Rima Rima (5200 m). Opravili so še vzpon po zahodnem grebenu Chopicalquija (6350 m).

DRUGE ODPRAVE IN DOSEŽKI

Leta 1982 je Franček Knez preplezal severno steno Eigerja v šestih urah, kar je bil tedaj najboljši čas. Vzpon sta ponovila v navezi Milan Romih in Matjaž Pečovnik.

1985 leta so: Marjan Frešer, Franček Knez in Danilo Tič v osemnajstih urah preplezali v severni steni Eigerja novo smer, ki so jo imenovali Fortuna.

1986 leta je bila Mira Uršič članica ženske Jugoslovanske odprave  na Južno Anapurno.

Člani AO pa so sodelovali tudi v odpravah, ki so jih organizirali Alpinistični odseki pri drugih PD v Sloveniji.

Leta 1987 je Danilo Tič na  meddruštevni odpravi opravil vzpon na Shivling v Indijski Himalaji (6800 m) po ektremno težki južni steni. 

V letih 1987 in 1988 je potekala odprava na južno steno Aconcague, ki sta se je udeležila Slavko Svetličič in Milan Romih, ter opravila 2 prvenstvena vzpona, imenovana Ruska ruleta in Sončna linija.

Dani Tič in Milan Romih sta se leta 1988 udeležila zvezne odprave na K2, kjer sta v smeri Magic line dosegla višino 8000 m. Leta 1989 pa še hrvaške odprave na Mt. Everest s Tibetanske smeri, kjer sta po Avstralski smeri dosegla višino 7800 m.

V 90. letih so slovenjebistriški alpinisti plezali klasične smeri zgornjih težavnostnih stopenj doma in v tujini. Uveljavilo se je tudi plezanje zaledenelih slapov in plezanje kombiniranih smeri.

Leta 1996 je Rudi Lončarič v Kotečniku preplezal smer Tamavček, prvo čisto 10 (8b).

V letu 1997, ko je bilo na odseku aktivnih trideset športnih plezalcev, je bilo opravljenih 330 vzponov v visokogorju doma in v tujini, sicer pa so v tem letu člani odseka popolnoma sami postavili tudi umetno plezalno steno v bistriški Športni dvorani.

Leta 1997 je Milan Romih na hrvaški odpravi na Everest dosegel višino 8500m. 

Ta leta so bila tudi ena najboljših v plezalni karieri Janka Oprešnika – Zumbe, ki velja za enega najboljših solo plezalcev pri nas.

Največ prvenstvenih smeri, in to po vsej verjetnosti v svetovnem merilu, in v vseh pomembnejših gorstvih sveta ima Franček Knez, ki velja za guruja slovenskega alpinizma.

Leta 1990 so se Bistričani udeležili hrvaške odprave na Anapurno I, in sicer Marjan Frešer, Danilo Tič in Milan Romih. Mira Zorič pa je v Pamirju osvojila 7.105 m visok vrh Pik Korženevske

Leta  1992 sta se Dani Tič in Janko Oprešnik udeležila odprave na Loboche, v naslednjem letu sta se jima pridružila še Simon Unuk in Fred Rendall, Milan Romih pa je z Acom Pepevnikom preplezal Francosko smer v južni steni Aconcague.

Leta 1995 se je Janko Oprešnik udeležil odprave na Anapurno I (takrat je bil osvojen tudi zadnji slovenski osemtisočak)

Leta 1997 so se odprave na Cho Oyu udeležili Dani Tič, Janko Oprešnik in Matjaž Pečovnik, hrvaški odpravi na Mt. Everest s Tibeta se je pridružil Milan Romih in takrat dosegel višino 8.200 m, Mira Zorič pa se je udeležila odprave na Shisha Pangmo.  

Tri leta kasneje, natančneje 19. maja 2000, ob 14.10 po Nepalskem času je bil osvojen prvi »bistriški« osemtisočak. Milan Romih je skupaj s članom Plezalnega kluba Rifnik, Acom Pepevnikom, stopil na vrh četrte najvišje gore sveta, 8.516 m visokega LHOTSEJA.

Leta 2001 je bila pod vodstvom Matjaža Pečovnika organizirana odprava z namenom osvojiti vrh 8201 m visoke gore Cho Oyu.  25. septembra je vrh dosegel član odprave Primož Pišek brez dodatnega kisika.

Leta 2000 so člani AO  vložili veliko truda v podmladek, zaradi česar se je povečalo članstvo v alpinizmu in pri športnih plezalcih. Nadaljevali so se intenzivni treningi športnega plezanja v športni dvorani Bistrica in po vseh slovenskih plezališčih. Treningi so potekali pod strokovnim vodstvom trenerja in instruktorjev športnega plezanja do tri krat tedensko.

V klasičnem alpinizmu so člani AO, alpinistični instruktorji, gorski reševalci in gorski vodniki organizirali predavanja, tečaje za bodoče alpiniste, vodenje tečajnikov in pripravnikov v klasične smeri kamniško-Savinjskih in Julijskih Apl. Vse dejavnosti so  potekale po programu Komisije za alpinizem, Podkomisija za vzgojo in izobraževanje v okviru alpinistične šole, ki jo je organiziral AO Slovenska Bistrica vsako leto.

PD AO Slovenska Bistrica je vsako leto pošiljal mlade tečajnike, ki so redno obiskovali alpinistično šolo, na začetne alpinistične tečaje in nadaljevalne, ki jih organizira Komisija za alpinizem, Podkomisija za vzgojo in izobraževanje na Kamniškem sedlu (letni) in Komni(zimski). Člani AO so se tudi sami udeleževali tečajev za gorske reševalce, inštruktorje alpinizma in gorske vodnike.

Vzdrževala in obnavljala se je obstoječa oprema AO, med drugim velika plezalna stena v športni dvorani. Opremljale so se smeri v plezališčih, predvsem na Pohorju in nekaj na Boču. Pridobila so se vsa soglasja in projektna dokumentacija za novo boulder steno v športni dvorani.

Vsako leto, vključno z letom 2006, so člani letno preplezali med 300 in 400 smeri. Leto 2004 je bilo v tem pogledu rekordno, saj je bilo preplezanih kar 450 smeri, med katerimi so bile najbolj odmevne smeri Janka Oprešnika, med njimi tudi prva ponovitev Ameriške smeri s prvenstveno varianto v šesttisočaku Cholatse (6450 m), ocean VII-, V+, M5-M6, dolžina smeri 1700 metrov.

Športni plezalci so imeli ekipo, ki je štela do osem članov z licenco A. Boštjan Potočnik  je leta 2006 preplezal svojo prvo smer s težavnostno stopnjo 8b (10).

Leta 2005 so odšli na odpravo v Himalajo z namenom doseči vrh Shisha Pangme trje člani AO Slovenska Bistrica: Milan Romih, Dani Tič, Tomi Aurednik skupaj s člani AK Rifnik. Vrh (8012 m) sta dosegla Milan Romih in Tomi Aurednik.

Leta 2006 sta bile z namenom osvojiti gori Shisha Pangma (8012) in Cho Oyu(8201) v Himalaji kar dve odpravi s člani AO Slovenka Bistrica. Meddruštvene odprave pod vodstvom Matjaža Pečovnika se je udeležil tudi Primož Pišek, ki pa mu zaradi slabega vremena to ni uspelo. Pod vodstvom Danija Tiča pa  je bila septembra in oktobra na Cho Oyu meddruštvena odprava. Milan Romih, član AO Slovenska Bistrica, je osvojil vrh Cho Oyo (8201).

Leta 2007 se je mednarodne odprave na Broad Peak udeležila Mira Zorič in dosegla višino 7700m.

Leta 2006 se je od AO PD Slovenska Bistrica  odcepil velik del članov, ki so ustanovili nov klub. Nastal je Alpinistični klub Slovenska Bistrica.

Med leti 2008 in 2015 se je na klubu število mladih alpinistov povečalo. V okviru Alpinistične šole, ki jo vodita Janko Oprešnik – Zumba in Tomislav Aurednik je do državnega izpita za alpinista prišlo 6 članov - med njimi tudi 2 članici.  Aktivnih pa je tudi več pripravnikov.

Leta 2013 je bila pod vodstvom Danila Tiča organizirana odprava v Južno Ameriko, katere namen je bil vpeljati mlade alpiniste v svet šesttisočakov. 

Alpinistični klub Slovenska Bistrica je mlad klub, ki šteje cca 130 članov:  3 gorski vodniki, 4 alpinistični inštruktorji,  13 alpinistov, 10 športnih plezalcev, ostalo so športno plezalni in alpinistični podmladek.